Podčetrteški GRAD

Stavbna zgodovina gradu je znana samo po obrisih, saj ga še niso sistematično sondažno raziskali. Zaenkrat vemo le to, da je bil sprva , podobno kot mnogi drugi ministerialski gradovi na naših tleh, pozidan na delno umetno izravnani talni ploskvi v obliki nepravilnega , terenu prilagojenega pravokotnika. Ob tem ostaja odprto, ali je grajska zasnova, kakor se nam kaže on analizi tlorisne zasnove iz domnevno 12. stoletja, res tudi prvotna, saj ni mogoče prezreti nekaterih momentov, ki nam dajo misliti. Mednje sodi ne vselej logično vriiranje debeline sten, navznoter zamaknjeni palacij na južni strani zasnove, nepričakovana sprememba zidave v stari vzhodni steni pa še to in ono. Sicer pa tudi od določljivih romanskih arhitekturnih členov, zaenkrat ni bilo mogoče ugotoviti drugega kot ostanek nekdaj polkrožno sklenjenega portala nad današnjim baročnim grajskim vhodom. Kljub naštetim zadržkom pa postavljamo v romansko dobo tudi še nekdanji stolpič v severozahodnem delu zasnove, medtem ko so že v zgodnjegotski dobi ob njem izzidali stanovanjski trakt in ga prek zidanega hodnika povezali s starim palacijem. Tako je grad že v zgodnjegotski dobi dobil dvorišče, kakršnega ima malone še danes, že vsaj takrat pa je nastal tudi le še v nedavno okopanih temeljih prepoznaven stolpič, ki je z zunanje strani varoval zahodni blok grajske stavbe. Datacije teh pomembnih zgodovinskih prezidav, ki jih je doživel grad nekje v 2. polovici 13. stoletja, temelji v dobršni meri na opredelitvi zgodnje godskih bifor na zunanji, vzhodni steni povezovalnega hodnika znotraj prvotnega grajskega oboda, prek katerega srednjeveške prezidave niso segle.

Temeljiteje se je podoba gradu spremenila šele v pozni renesansi, natančneje po letu 1612, ko je Podčetrteška gospoščina prešla neposredno v roke rodbine Tattenbach. Bakrorez G.M. Vischerja iz ok 1681 leta nam pokaže, kakšen je bil grad po teh prezidavah. H grajskemu jedru z dvonadstropnima stanovanjskima traktoma in nadstropnim povezovalnim hodnikom so prizidali dvonadstropni zahodni stanovanjski trakt, južni trakt pa so oklenili z mogočnima vogalnima stolpoma. Severno od gradu je zraslo močno, utrjeno predgradje, kjer ob obzidju še lahko opazujemo potek notranjih lesenih obrambnih hodnikov in prepoznavamo celo njihovo konstrukcijo. Notranjega grajskega dvorišča na veduti sicer ni videti, vendar domnevamo, da so takrat nastale na stolpe oprte arkade ob južnem in vzhodnem traktu.

Renesančne podobe ni ohranil Podčetrteški grad niti sto let, saj so ga pričeli baročno prezidavati kmalu potem, ko je gospoščina ob koncu 17. stoletja prešla v posest grofov Attemsov, znanih po svoji gradbeni vnemi. Ti so najprej odstranili oz. opustili renesančne obrambne ostaline v predgradju, nato so ob vzhodni grajski steni pozidali konjušnico z bivalnimi prostori v nadstropju, to je, v ravnini pohodne površine dvorišča. Za eno etažo so povišali vezni trakt in ga višinsko izenačili s stanovanjskimi trakti, opremili so ga z urnim stolpičem, na dvorišču pa so zazidali pritlične renesančne arkade. Obenem so na novo oblikovali okenske in vratne okvire, reprezentančni južni trakt pa obogatili z reprezentančnim stolpičem in viteško dvorano.

Poznejši posegi v arhitekturno tkivo gradu so se omejevali na lepotne in manjše fukcionalne korekcije, v povojnem obdobju pa na nekaj neogibnih gradbenih intervencij, ki pa propadanja grajske stavbe niso mogli zaustaviti. Ostaja nam le upanje, da bo to dragoceno in kljub vsem nepotrebnim vojnim in povojnim nesmislom še zmerom redko pičilo profanega srednjeveškega stavbarstva na slovenskih tleh še mogoče rešiti in tako smotrno vpeti v naš spominski patrimonij

Še več informacij lahko o našem gradu lahko preberete tukaj.